Brendi - Branko J.Vunjak

Rojen v Ljubljani 28.4.1962 leta. Do male šole sem živel v Šentjerneju na Dolenjskem potem pa sem v Ljubljani končal osnovno in srednjo elektro šolo.

Z glasbo sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli. Najprej so me vpisali v glasbeno šolo, kjer sem se učil igranja violine in v dveh letih dokazal, da sem za ta inštrument popolni antitalent. Kasneje sem v roke vzel kitaro in začelo se je. Z Draganom Trivičem (kasnejši bobnar skupine Agropop) sva ustanovila band in začeli smo vaditi. Sledili so raznorazni nastopi od veselic do nastopov po šolah. Potem je sledila ponudba Mira Čekeliša, da bi se pridružil ansamblu RENDEZ VOUS, kjer naj bi zamenjal Božidarje Wolfanda.To ponudbo sem z veseljem sprejel. Sledila so prva snemanja pesmi Ne laži mi in U stolici za ljuljanje. To je bilo zelo lepo obdobje v katerem sem se od Mira naučil vse ogromno stvari. Na snemanju plošče pa je vseeno izpadlo, da jaz nisem najboljša varianta za ta ansambel in sledilo je razočaranje, ki pa ni bilo dolgotrajno. Pridružil sem se ansamblu AMADEUS in imel novega učitelja Toneta Dimnika - Čoča. Legendarnega bobnarja skupine Gu-Gu. Bili smo zelo dober pop ansambel, ki je igral svetovni repertoar. Zgodba se je končala v Puli, kjer so se nekateri člani malo naveličali takega dela in po povratku v Ljubljano sem sestavil ansambel DON JUAN. Sedem let slave, uspehov in vsega lepega. Sledil je razpad DON JUANA in bil sem prisiljen začeti s solo kariero, ki si je nikoli nisem želel. Nastale so ZELENE OČI, KAKŠNA BO TA NORA NOČ, ZBOGOM STARI JARANI in še nekaj lepih pesmi.

Ves ta čas pa sem pisal pesmi še za druge izvajalce: Ptujskih 5, Natalijo Verboten, Heleno Blagne, Bazar, Majdo Arh, Vilija Resnika in za Korada Buzetija.

Ker mu je manjkala ena pesem za ploščo, sem iz naftalina povlekel pesem, ki je bila idejno zasnovana že v času Don Juanov ampak nekako nisem našel prave poante. S Koradom je bilo to enostavno. On je Primorec in zdela se mi je duhovita ideja, da mu nekdo to zavida. Nastala je pesem Sem pravi Primorec. Znova nekakšen preobrat. Sledile so ponudbe za nastope in čisto spontano sva postala duet. Sledile so še druge uspešnice in postala sva nekakžen zaščitni znak zabave s sloganom »Za hec in veselje«.

Po osmih letih je Koradom nekega dne prišel na dan z idejo, da bi pa vseeno rad poskusil po svoje. Tako sva se profesionalno razšla za krajše obdobje. Sedaj pa znova delujeva kot duet.  Imava pa tudi svoj ansambel.

Glasba je nekaj, kar pomeni življenje in če je ne živiš je ne doživiš. Morda je nekaj skritega v eni od pesmi z moje plošče:"Leta naj minevajo, naj mladost mi kradejo, rad bi samo, da me ne ustavijo."

Brendi